Tekstilna industrija je ena tistih industrij, kjer je onesnaževanje vode izjemno visoko. Sama predelava surovine v blago zahteva velike količine vode. Bolj, ko je surovina predelana v različne variacije tkanin in pletenin še več vode, se porabi. Če potem surovino ali že izdelano blago še barvamo, potem za to porabimo, še več vode. Preden pa surovina pravzaprav zraste na zemlji, pa tudi porabimo veliko vode.

Če govorimo o organski produkciji potem, so večinoma snovi, ki se v teh procesih porabijo varne in in je onesnaževanje vode praktično izničeno. Če pa govorimo o komerciali proizvodnji, pa lahko rečemo ravno obratno. Komercialna bombažna produkcija zahteva ogromno porabo pesticidov, ki posledično onesnažuje okolje. Količine vode, ki se uporabijo pri predelavi iz surovine v blago, so zelo velike in če so vmes uporabljene kemikalije pri predelavi in pri barvanju gre to vse nazaj v okolje, konkretno v vode in tukaj se zgodi največje kemično onesnaževanje vode po celem svetu. Če smo pa čisto realni, se pa v komercialni produkciji oblačil vedno izdela mnogo več oblačil, koliko se prodajo.

Zaradi tega zavedanja se obnavljajo proizvodenj naravnega tekstila z ekološko proizvodnjo in naravni ali varnimi barvami, saj po posodobljeni metodi skrbijo, da je onesnaževanje vode skoraj nično. Res, da je takšna produkcija dražja, ampak so pa tudi izdelki bolj kakovostni. V resnici pa tudi ne potrebujemo polne omare oblačil, če imamo lepe in kakovostne kose, ki nam lahko služijo za več namenov.

Zanimivo je tudi to, da vzgajanje bombaža po metodi kolobarjenja potrebuje mnogo manj vode, saj se lokacija saditve bombaža vedno premika in ni nikoli na isti njivi. Na ta način je zemlja manj izčrpana in ne potrebuje toliko vode kot izčrpane njive pri komercialni saditvi bombaža na vedno istih njivah. In ker se porabi manj vode ter nič pesticidov je onesnaževanje vode pri takšni rasti bombaža nična.