Kot vsako leto sva si z možem tudi to zimo privoščila nekaj dni na snegu. Po naključju sva dobila proste dni v službi in takoj sva si organizirala kratke počitnice. Mož je kot po navadi sedel za računalnik in preko booking aplikacije iskal namestitve. Kmalu sem se mu pridružila in iskala sva apartma v krajih s snegom. Gledala sva take apartmaje, ki so imeli dovoljenje še za hišne ljubljenčke.

Kmalu sva izbirala še med dvema, ki sta bila nama obema všeč. Odločila sva se za tistega, ki je bil bližje izhodiščnim točkam, kamor sva hotela hoditi malo na izlete. Že čez dva dni sva sva imela odhod in hitela sva pripravljati prtljago. Komaj sem čakala, da sva se zares odpravila. Imela sva kar dosti prtljage za kužke in tudi za nas, saj zimska oblačila in bunde zavzamejo kar dosti prostora. Končno smo prispeli na našo destinacijo. Prevzel me je pogled na okoliške pobeljene gore od snega. Mislim, da so mi oči kar počivale na belih vrhovih in v beli okolici. Najprej smo morali peljati naše kužke na sprehod, saj jim je bila vožnja kar dolga in naporna. Ker smo prispeli v poznem popoldanskem času, se je dan hitro prevesil v večer. Naslednji dan pa smo imeli čas za raziskovanje okolice in odpravo na krajše pohode po snegu. Ko sva tako hodila in opazovala domačo okolico, so mi najprej padle v oči strehe na hišah. Izstopali so snegobrani, ki so boli kot okraski na strehah. Moža sem opozorila na snegobran, ki je bil na strehi pod našo apartmajsko hišo. Bil je malo poseben od ostalih. Ko sem si ogledovala ta snegobran, je imel funkcijo za zadrževanje snega na strehah in je preprečeval zdrs snega na pločnik, kjer hodijo mimoidoči.

Prav tako preprečuje padec ledenih sveč na tla, saj bi bilo to lahko zelo nevarno za mimoidoče. Mož ji hitro pripomnil, da je ta snegobran res malo poseben in izstopa ampak mi ga pa res ne bomo potrebovali.