Na srečanju osnovne šole, sem po dolgem času srečala sošolca, ki sem mu enkrat, še v času faksa, posodila nočni daljnogled, vendar pa mi ga nikoli ni vrnil, saj sem se vmes odselila v čisto drugi kraj in se res nisva mogla nikakor uskladiti, da bi se ponovno dobila, no čez toliko časa pa sva potem n ta nočni daljnogled že čisto pozabila.

No, saj tudi do danes sem, če me ta sošolec ne bi spomnil na ta dogodek, ko smo obujali spomine še iz osnovne šole, in z nekaterimi še iz srednje šole, saj smo se velika večina vseeno odločila iti naprej v isto smer. Iskreno pa, tudi ni bilo kaj dosti izbire v našem kraju, saj je bila glavna dilema le gimnazija ali ekonomska šola. Morda je kakšen šel na frizersko, ostali pa so raje šli v kakšen drug kraj.

Tako da smo bili predvsem mi, ki smo ostali v istem kraju res močno povezani, kar se je pa tudi na srečanju opazilo, a spet ne toliko, saj navsezadnje smo po srednji šoli več ali manj vsi izgubili stik, saj je vsak šel po svoje. Večina se nas je preselila v druge kraje, in nekako družba ni več ostala ista in poti so se razšle. Kar pa je popolnoma normalno in vesela sem bila, da se je nekdo spomnil narediti obletnico in zorganiziral vse to. Najbolj pa me je presenetilo to, da smo se res dobili v tako velikem številu.

A še bolj pa me je presenetilo to, da je sošolec Patrik, dejansko imel moj nočni daljnogled s sabo v avtu, da mi ga bo vrnil. Sprva sem mislila da je to kakšna šala, saj nisem mogla verjet, da ga sploh še vedno ima.

A sva po večeru, ko se je dogodek zaključil, skupaj šla do avta, kjer mi je nočni daljnogled res vrnil, še v istem etuiju, kot sem mu ga posodila.