Komaj sem prepričala svoje starše, da mi bodo kupili psička. Neštetokrat sem že poslušala, kako je potrebno skrbeti zanj in da sem še premajhna, da bi to počela sama. Moji starši so bili polno zasedeni, oba starša sta opravljala po dve službi in zato nista želela živali, ker ne bi mogla skrbeti zanje. 

Potem pa sem tako dolgo prosila, da sta le popustila, kajti obljubila sem jima, da bom za kužka skrbela sama. Ko smo začeli gledati, kakšnega kužka bi kupili, sem takoj vedela, da želim majhnega kužka. Veliki psi mi niso bili všeč. Tako smo našli lepo pasmo, ki je bila vsem všeč in čez nekaj časa tudi mladičke, ki jih je prodajala ena družina. Dogovorili smo se za nakup in se en dan odpeljali po kužka. Doma sem s pomočjo mamice vse pripravila, tako da je kuža prišel v topel dom. 

Ko smo se peljali z njim domov, sem ga imela v naročju in še danes se spominjam, kako sem bila srečna, da sem dobila končno kužka. Bila sem pridna glede tega, da sem skrbela zanj, rada sem skrbela zanj. Zjutraj, preden sem šla v šolo, sem ga peljala na sprehod, včasih je to naredila tudi moja mami, mu dala jesti in piti. 

Tako me je vedno čakal pred vrati, ko sem prišla domov. Moje življenje je postalo lepše, odkar smo imeli pri hiši kužka. Počutila sem se srečnejšo, kajti vedno je nekaj letalo po hiši in hiša ni bila več prazna, če tudi staršev ni bilo doma. Tudi moja starša sta ga imela neizmerno rada.