Ko premišljujem za nazaj, kolikokrat sem imel željo, da bi postal mizar, pa me je življenje vodilo v druge vode. Tako sem doma včasih kaj ustvarjal iz lesa, ko sem hodil v službo. Nisem mogel delati vseh izdelkov, kot sem si želel, ker nisem imel pravega orodja in tudi časa ni bilo dovolj. Tako je moje delo bilo vedno na hitro in na pol. 

Prišel pa je čas, ko sem šel v penzijo, takrat pa sem končno imel čas. Nisem dolgo premišljeval, kajti želja, da postanem mizar, je bila v meni še vedno prisotna, tako sem si kupil vse potrebne stroje in začel. 

Ne morem vam opisati občutkov, kako sem se počutil, ko sem kot mizar delal svoj prvi izdelek. Pozno zvečer sem šel iz delavnice in se vračal zgodaj zjutraj, ko so nekateri še spali. Komaj sem čakala, da lahko delam. Ta želja, biti mizar ni nikoli utonila, vedno sem jo nosil v srcu, le časa ni bilo zanjo. 

Danes sem uspešen mizar, čeprav na začetku nikoli nisem imel načrtov, da bi izdelke prodajal, sem kasneje dobil toliko naročil, da sem začel delati, kot pravi mizar, ki prodaja svoje izdelke. Ljudje so hodili k meni, ker so jim drugi povedali, da sem dober mizar. Kmalu sem imel toliko dela, da sem moral katero stranko tudi zavrniti, ker enostavno nisem utegnil. 

Danes sem kot mizar, ker me to veseli. Večkrat sem vprašam, zakaj nisem prej začel in ne šele sedaj, ko sem v penziji. Je že tako prav in tako je moramo biti. Mogoče, pa zato še toliko bolj uživam kot mizar, kajti če bi to počel že vrsto let, na stara leta ne bi več. Meni pa to, da sem na stara leta mizar, pomeni še več, ker se gibljem in skrbim za svoje zdravje.